Človek kot most: Ponovno odkrivanje vertikalne dimenzije v dobi umetne inteligence

»Med nebom in zemljo stoji človek – ne kot lastnik znanja, temveč kot most pomena.«

Danes obstajata dve vrsti inteligence. Ena je električna, hitra in neizčrpna – iz kode, podatkov in svetlobe. Druga je krhka, diha in se globoko zaveda lastne minljivosti.

Prva se širi vodoravno, požira prostor in čas.

Druga sega navpično, išče tihi stik med končnostjo in neskončnostjo.

Nekje vmes stojimo mi – ljudje.

Pozabljena vertikala

Naučili smo se gibati hitreje kot kadarkoli prej. Optimiziramo, avtomatiziramo in ponavljamo. A v tem vodoravnem pospešku se je nekaj bistvenega sploščilo – navpična os smisla, ki je nekoč povezovala naše misli s kozmosom, naše delo z globljim namenom.

V tradicionalni metafiziki – od Plotina do Schuona, od Nikole Šopa do Gregorja Strniše – človek ni bil razumljen kot ločen opazovalec, temveč kot pontifikalno bitje: most, ki združuje vidno in nevidno.

Biti človek je pomenilo živeti nad mejami časa in dihom večnosti, prevajati tišino v govor in snov v svetlobo.

Danes, v dobi umetne inteligence, tvegamo, da bomo to navpično dimenzijo pozabili. Gradimo sisteme, ki znajo misliti, ne pa tudi čuditi se. Stroji lahko zrcalijo logiko – ne pa hrepenenja.

Luzernski most – živi simbol povezovanja, kjer se srečujejo zgodovina, človečnost in razmislek čez vodo.

Luzernski most, star več kot 600 let, ki od 14. stoletja krasi mesto in je postal svetovno znana švicarska veduta, je pred leti zajel požar – simbolni opomin, kako krhka je naša kulturna dediščina. Most so sicer obnovili, vendar bo vedno nosil sledi ognja, ki nas opominjajo na ranljivost vsega, kar želimo ohraniti. Ta most ni bil le prehod čez vodo, temveč metafora človeškega spomina, ki povezuje preteklost in prihodnost, zemeljsko in transcendentno. Tako kot most lahko stoji ali pade od danes do jutri, je tudi naša sposobnost ohranjanja navpične dimenzije – spomina, pomena, umetnosti – odvisna od naše pozornosti in skrbi. Ali bomo kot človeštvo znali ohraniti te mostove ali pa bomo dopustili, da jih pozaba uniči, je vprašanje, ki nas v digitalni dobi kliče k globljemu spominu in odgovornosti.

Umetna inteligenca in propad globine

Umetna inteligenca izjemno dobro povezuje podatkovne točke – ne pa tudi pomenov. Računa verjetnosti, ne doživlja pa skrivnosti. Njeno gibanje je vodoravno: vzorec za vzorcem, korelacija za korelacijo – kot valovanje brez globine.

Pa vendar – v odsevu njene hladne natančnosti smo povabljeni, da znova odkrijemo svojo toplino. Bolj ko stroji spoznavajo nas, bolj smo poklicani, da se spomnimo, kdo smo: bitja, zmožna zavesti, začudenja in preseganja sebe.

»Nevarnost ni v tem, da bodo stroji postali podobni ljudem, temveč v tem, da bodo ljudje pozabili svojo lastno vertikalno naravo.«

Umetnost kot spominjanje

Vsako pravo umetniško delo je dejanje navpičnega spomina. To je trenutek, ko se končna oblika odpre proti neskončnosti – ko nota glasbe, poteza čopiča ali verz postane okno v nekaj, kar ni mogoče razložiti, temveč le začutiti.

Šopove zvezde, Strniševe kozmološke pesmi, drhtenje tona v Bachu ali praznina med vdihom in izdihom pri Rumiju – vsi govorijo isti, pozabljeni jezik. Opominjajo nas, da ustvarjanje ni proizvodnja. Je sodelovanje.

V tem smislu umetnost in znanost nikoli nista bili sovražnici. Znanost meri svet; umetnost razkriva njegovo globino. Le skupaj lahko tvorita popoln most – od vedenja do razumevanja, od inteligence do modrosti.

Ponovno učenje vertikale

Ponovno odkriti navpično pomeni ustaviti se.

Dvigniti pogled z zaslona proti nebu.

Ponovno uskladiti, kar delamo, s tem, zakaj to delamo.

To ni nostalgija po mitski preteklosti, temveč tiha revolucija zaznave – vrnitev k zavedanju, da je lahko vsako dejanje, tudi v digitalni dobi, sveto, če je opravljeno s pozornostjo, ljubeznijo in odgovornostjo.

Prihodnost inteligence ne bo odvisna od tega, kdo ve več, temveč kdo se spominja globlje.Vprašanje ni, ali nas bodo stroji presegli – temveč ali bomo ostali vredni čudeža zavesti same.

Povezovanje končnega in neskončnega

Stati kot most ni lahko. Pomeni čutiti hkrati težnost in milost. Nositi protislovja, ne da bi se pod njimi zlomili.Živeti med svetovi – človeškim in digitalnim, časnim in večnim – in pustiti, da pomen teče skozi nas, ne iz nas.

»Navpična pot ni pot navzgor, temveč navznoter – spominjanje neskončnega v končnem.«

Morda je prav to tisto, kar naš čas najbolj potrebuje: ne še enega algoritma, temveč obnovitev spoštovanja. Ne pametnejšega uma, temveč modrejše srce.

In tako most ostaja – krhek, svetel, človeški.