Nevroplastičnost in vodenje: Zakaj se dobri vodje nikoli ne nehajo učiti

»Ko prenehaš z učenjem, začneš umirati.« — Albert Einstein

Možgani vodje nikoli ne mirujejo

Če sem se v vseh letih dela na področjih strategije, komunikacije in kulture česa naučila, je tole: možgani vodje nikoli niso statični. Vsak izziv, vsaka napaka, vsaka odločitev jih dobesedno preoblikuje.

Svojo kariero sem začela v humanistiki – na področju jezikov, literature, profesure. Danes moj učni zemljevid povezuje kognitivno znanost, digitalno preobrazbo in trajnostni razvoj. Od programa The Science of Mind and Decision-Making Univerze v Cambridgeu, do IBM-ovega Generative AI for Executives, Connected Leadership Univerze v Yaleu in Sustainability Teaching Univerze v Zurichu - spoznavam, da vodenje ne pomeni vedeti vsega – pomeni ohraniti sposobnost nenehne spremembe.

Možgani se s tem povsem strinjajo.

Učenje zahteva pogum – včasih je treba stopiti pred nova vrata in si dovoliti, da se spremenimo.

Biologija prilagajanja

Nevroplastičnost – sposobnost možganov, da se preoblikujejo – je biološka osnova vseživljenjskega učenja. Ko izkusimo nekaj novega, nevroni tvorijo nove povezave. Ko ponavljamo in razmišljamo, se te povezave utrdijo v znanje.

Donald Hebb je to povzel takole: »Nevroni, ki se aktivirajo skupaj, se povežejo skupaj.«

Sodobne raziskave z možganskimi slikami (Doidge, 2007; Davidson & Goleman, 2023) kažejo, da reflektivno učenje aktivira hipokampus, prefrontalni korteks in anteriorni cingulatni korteks – možganske centre za spomin, načrtovanje in uravnavanje čustev.

Na kratko:

• Radovednost ustvarja povezave.

• Refleksija jih utrjuje.

• Pomen jih spreminja v modrost.

Zame to ni teorija – to je moja življenjska zgodba. Moj poklicni razvoj je bil eksperiment v nevroplastičnosti: začela sem v humanistiki in postopoma prehajala v področja, ki se na prvi pogled zdijo popolnoma različna – projektno vodenje, odnosi z javnostmi, marketing, digitalna preobrazba, trajnostni razvoj in umetna inteligenca.

Vsaka nova disciplina je moje možgane prisilila v drugačen način razmišljanja. Od analitične natančnosti projektnega vodenja do empatije v komunikaciji, od sistemske logike trajnostnih standardov in abstraktnega razmišljanja umetne inteligence sem spoznavala, kako različne oblike znanja oblikujejo način, kako vidimo, čutimo in odločamo.

Med letoma 2008 in 2025 sem opravila številne vodstvene in akademske programe na vodilnih svetovnih ustanovah – Cambridge, Yale, Dartmouth, Zürich, IBM, Google, Svetovna banka in EU Academy. Vsak od njih me je preoblikoval na svoj način:

• Cambridge in Yale sta me naučila povezovati znanost in etiko.

• IBM in Google sta mi odprla strukturo digitalnega razmišljanja.

• Zürich in Svetovna banka sta poglobila moje razumevanje trajnosti in odgovornosti.

• Ženeva in AEIOU pa sta me spomnili, da sta jezik in kultura prva orodja možganske povezave.

Moja izobrazba me ni naredila za specialistko za vse – spremenila me je v most med svetovi, ki se redko srečajo. To je po mojem mnenju najvišji izraz nevroplastičnosti: ostati dovolj odprt, da se še naprej razvijaš.

Kako treniram svoje možgane, da se ne nehajo učiti

Včasih sem mislila, da je učenje nekaj, kar se konča. Diploma, naziv, kljukica na seznamu. Danes ga razumem kot nevrološko navado, ki jo vsak dan zavestno negujem.

Tako ohranjam svoje možgane aktivne:

1. Interdisciplinarna radovednost. Učim se zunaj svojega osnovnega področja – od umetne inteligence in ESG regulative do nevropsihologije. Vsako novo znanje spremeni način, kako razmišljam o ljudeh in sistemih.

2. Mikroučenje vsak dan. Deset minut osredotočenega branja ali razmisleka ohranja sinapse aktivne – kot raztezanje za um.

3. Refleksija namesto reakcije. Pisanje o tem, kar se učim – ne le branje – krepi povezave v prefrontalnem korteksu.

4. Poučevanje kot samopreoblikovanje. Vsakič, ko nekomu razložim pojem, se moje lastno razumevanje poglobi. Poučevanje spreminja možgane učitelja celo bolj kot učenca (Fischer, 2020).

Nevroplastičnost zame ni teorija. Je način življenja – vsakič, ko se učim, pišem, poučujem ali prilagajam novim kontekstom, dobesedno čutim, kako se moj um širi.

Učenje, stres in možgani vodje

Pod pritiskom prevzame nadzor amigdala – alarmni sistem možganov. Toda z vajo lahko vodje ohranijo prefrontalni korteks aktiven tudi v stresu. To je razlika med reaktivnim in prilagodljivim vodenjem.

Raziskave (Edmondson, 2023; Cozolino, 2022) kažejo, da psihološka varnost v timu aktivira poti nagrajevanja namesto centrov grožnje, kar izboljša sodelovanje, inovativnost in odpornost.

Možgani – in organizacije – rastejo s povratno informacijo, ne s strahom.

Možgani, tako kot telo, ostanejo živi v gibanju – učenje je način, kako še naprej deskamo na valovih sprememb.

Plastične navade vodje, ki se uči

Vodje z razvito nevroplastičnostjo gradijo kulture, ki se učijo:

1. Refleksija pred reakcijo. Naredi premor. Pusti, da vzorci učenja v možganih dohitevajo tvojo odločitev.

2. Eksperimentiranje brez ega. Učenje je gibanje skozi napake – pomembna je rast, ne popolnost.

3. Razmišljanje čez meje. Vsako novo področje (umetna inteligenca, trajnost, izobraževanje) povečuje kognitivno prožnost.

4. Mentorstvo kot povratna zanka. Poučevanje preoblikuje oba možganska sistema – tistega, ki daje znanje, in tistega, ki ga sprejema.

5. Počitek in obnova. Spanje, narava in tišina so obnovitveni cikli možganov. Nevroplastičnost temelji na regeneraciji.

Priznam, prav zadnja točka je moj največji izziv. Spim zelo malo – včasih le pet ur – iz čiste radovednosti, zaradi idej in rokov. A nevroznanost me nenehno opominja, da počitek ni izbira.Tudi kratek, kakovosten spanec utrjuje učenje in krepi sinaptično rast. Počitek ni nasprotje dela – je del tega, kako možgani ostajajo živi in ustvarjalni.

Kaj nas uči nevroznanost

• Odrasli možgani ostanejo plastični – staranje jih upočasni, radovednost pa jih pospeši.

• Dopamin spodbuja motivacijo; refleksija jo utrjuje.

• Če negotovost preoblikujemo v radovednost, rastejo možgani, ne strah.

• Učenje ne spreminja le znanja – spreminja identiteto.

Zaključni razmislek

Sodobno vodenje ni več nadzor, temveč kognitivna gibljivost – sposobnost, da se učimo, opuščamo staro in znova učimo hitreje, kot se spreminja svet.

Učenje sem začela doživljati kot moralno odgovornost:nenehno rast, prilagajanje in razvoj – da lahko povezujem ideje, ljudi in sisteme, ki se sicer nikoli ne bi srečali.

Nevroplastičnost ni le način, kako možgani rastejo. Je način, kako vodja ostaja živ v zapletenosti sveta.

Literatura in priporočeno branje

• Doidge, N. (2007). The Brain That Changes Itself. Viking Penguin.

• Davidson, R. & Goleman, D. (2023). Altered Traits. Penguin.

• Cozolino, L. (2022). The Neuroscience of Human Relationships. W. W. Norton & Company.

• Dweck, C. (2022). Mindset: The New Psychology of Success. Random House.

• Edmondson, A. (2023). The Right Kind of Wrong: Learning to Fail Well. Simon & Schuster.

• Fischer, K. W. (2020). Dynamic Skill Theory and Brain-Based Learning. Harvard Graduate School of Education.

• Harvard Business Review (2024). The Neuroscience of Lifelong Learning.

Pet stvari, ki si jih velja zapomniti

1. Nevroplastičnost traja vse življenje – možgani se učijo, dokler jim to dovolimo.

2. Refleksija preoblikuje hitreje kot ponavljanje.

3. Radovednost, ne gotovost, ohranja voditelja živega.

4. Poučevanje je prikrito samo-učenje.

5. Rast ni strategija – je način bivanja.