prof. dr. Marja Boršnik, Prva dama slovenske slavistike

Knjiga o profesorici dr. Marji Boršnik, ki jo je Peter Kolšek opeval kot »prvo damo slovenske slavistike«, oživlja eno najvplivnejših kulturnic svojega časa. Boršnikova je bila vizionar in napredna ženska v slovenski literarni vedi, predana učiteljica, znanstvenica, profesorica in mati. Napisala je več kot sto člankov in monografij, pomembno pa je prispevala k stroki z deli o ženskih pisateljicah, Aškercu, Gradniku, Celestinu in Tavčarju.

Strokovno in javno dejavna je imela ključno vlogo pri povojnem literarnozgodovinskem izobraževanju, urejala pomembnejše revije in kurirala izbrana dela slovenskih pisateljev. Bila je predsednica Slavističnega društva Slovenije, predstojnica Oddelka za slovenski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dopisna članica SAZU in zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani. Bila je mentorica generaciji priznanih kulturnikov in prejela številna priznanja ter prestala številne izzive, ki so utrjevali njeno zavezanost pravičnosti in resnici.

Boršnikova je v zapor prišla v visoki nosečnosti: »V sobi za sedem do osem mater s sedmimi do osmimi dojenčki enake starosti je bilo seveda življenje dokaj težko. O teh strahotah ne bom govorila«. Drugič so Boršnikovo zaprli po porodu, ko je bil otrok štiri mesece star. Po italijanskem zakonu bi jo bili smeli aretirati šele po šestem mesecu. Zato je mislila, da bo imela dovolj časa za pobeg k partizanom. Vendar so Italijani to slutili in njeno namero preprečili.

»Če me vprašate, katero moje delo se mi zdi vendarle najpomembneje, bi odgovorila s Cankarjem. Kakor je Cankar svoje čase Kristi Schulerjevi izjavil, da je to njegova najljubša pesnica, je pač tudi moja najljubša pesnica moja hčerka. Od tam naprej se je moje življenje bistveno spremenilo, ne samo zaradi poroda, marveč predvsem zaradi dela.«

Po 16 različnih službenih mestih suplenta, učitelja, inšpektorja, profesorja itn.: od mesta na gimnaziji Ptuj, realni gimnaziji v Ljubljani, Leskovcu, Celju, II. realni gimnaziji v Ljubljani, I. državni gimnaziji v Ljubljani, na Ministrstvu za prosveto končno pride leta 1948 na Univerzo. Ženska na univerzi.

»Moje dozdanje delo obsega dvajset let temeljitih literarnozgodovinskih in literarnoteoretičnih priprav, od katerih so objavljeni le drobci, ki jih je dovoljevala cenzura, in trinajst let šolskega dela, ki so ga omejevali vsi tedanji politični režimi, preganjajoč me kot marksistko oz. demokratko, zdaj v eksil v Srbijo, zdaj spet v disciplinsko preiskavo, katerih posledica je bila ta, da sem bila po več let, kljub odlični strokovni kvalifikaciji, obsojena le na pouk v najnižjih razredih ...«

Danes ne more vladati nadčlovek, le vsečlovek. Nočem biti diplomat – želim odprte karte; kar živim, sem komunist, od 1941 ZK. Pred vojsko od 1931 preganjana (v Sibiriji). 5x zavrnjeno prošnjo za štipendijo; 7 let v provinci; 13 let v srednji šoli; obsojena na 12 let težke ječe; zaprta noseča in z dojenčkom; brez službe z dojenčkom na cesti. – Po vojni niti ene prazne konzervne škatle sprejela v dar. Nikoli nobene nagrade. Prosila za 4 mesečno štipendijo za Pariz, prvič v življenju dobila štipendijo za 1 mesec, da šel lahko tudi Rupel, ki bil po vojni zunaj vsako leto. Stradala, da bi mogla priboriti še en mesec. Ker mi namen ne posvečuje sredstev. Danes ni okupacije, danes boj ne gre na ostrino.  Se gradi, ne podira. Življenje se razvija v protislovjih, tudi moje življenje. Cenim odkrit boj s poštenim orožjem: kritiko, diskusijo, ljubim odkrite, poštene sovražnike, sovražim zahrbtne, brezbrarvne prijatelje. Pristni sovražnik je tudi del mene – moje protislovje, ki mi je potreben kot moj korektiv. Ne prenesem krivice >bolno hrbtenico. Imam pravico do lastnega življenja, kot jo ima vsak do svojega.

Nisem nespremenljiva, delam po lastni vesti. Dam se prepričati, ne dam pa se okrog prinašati. Če sem šef instituta, sem odgovorna za vse, kar se v njem in v zvezi z njim godi, zato se ne sme nobena reč in noben človek postaviti, odstaviti brez moje vednosti in mojega pristanka. O vsem, kar se dogaja, moram biti prepričana, da je pravilno in pravično. Če se mi bo od znotraj ali zunaj metalo pod noge polena brez lastne krivde, tisti hip odstopim. Nisem nikjer vezana.

Inštitut ni kraljevina – je republika. Nisem kralj – sem le minist. predsednik po volji ljudstva. Vsak od vas je soodgovoren s svojo kritiko meni direktno v obraz! Diskusija, kritika, boj pa ni ne anarhija ne nediscipliniranost. Samo zato, da delamo, ne da sabotiramo. Borila se bom za prvovrstne strokovnjake, talente.

»Ko sem pred več kot četrtstoletjem nastopila na slavistiki, sem imela preširok in prepodroben program. Zajemal je poleg revizije starih dosežkov v ocenjevanju naše novejše literature, ki so bili večkrat pod ali precenjevani, še tudi sistematičen pretres našega stoletja, ki je bilo z naše strani do takrat le deloma pregledano. Vse to je šlo preko mej fakultetnega programa. Skušala sem zaktivizirati strokovne delavce vseh vrst in starosti. Postavila sem načrt za podroben pretres vseh naših dob in obdobij in skušala zadolžiti skupine naših strokovnjakov, da jih ob pomoči naraščaja sistematično pregledajo in na koncu prispevajo kvalitetno bilanco posameznih pojavov kot osnovo za prihodnjo literarno zgodovino in bodoči literarnozgodovinski institut.«

Nekateri se povzpno na škodo drugih, morda celo bolj talentiranih, a s šibkejšimi komolci. Večina talentov utone brez perspektive, osamljenih v zaslužkarstvu, ne da bi mogli uresničiti svojo edinstveno poklicanost. … Koliko preveč se jih porazgublja, ko nimajo več sebi primerne zaposlitve! Tistih najdragocenejših, rojenih za znanstveno, institutsko delo. Kot da z vsakim otrpne kos mene.«

»Izdala sem še celo vrsto izbranih del: prvo izbrano delo pesnice Vide Jerajeve s študijo vred, poleg sedmih knjig Zofke Kvedrove. Žal pa osma knjiga zaradi vojne ni mogla iziti, čeprav je bila že postavljena. Da bi samo približno pokazala, kolikšno je to moje delo: Dve knjigi Aškerca, 11 knjig Tavčarja, tole z opombami, podrobnimi, napornimi, zelo zamudnimi; še nekaj Tavčarjevega izbranega dela; v zvezi s Tavčarjem prvi izbor že v Klasju, ki sem ga urejala do 17. številke skupaj z nekaterimi drugimi. Tu sem že v Klasju prvo knjigo Tavčarja in četrto Cankarja objavila jaz. Poleg tega sem zasnovala Slavistično knjižnico, v kateri je izšla moja knjiga Dr. Fran Celestin, dokaj brezuspešno sem animirala svoje tovariše, da bi pri tej knjižici sodelovali. Prejela sem eno samo pomembno delo, namreč Besedno umetnost Silve Trdinove, ki je danes dosegla menda že tretjo, če ne četrto izdajo in pa med bibliografskimi drobnimi deli dve kazali, namreč kazalo Prijateljevega Kersnika in Cankarjevih Zbranih spisov ur. Izidor Cankar.