Himalajski led v pospešenem umiku: ko »vodni stolp Azije« izgublja zimo

»Gore, ki so bile pozimi bele, so vse pogosteje sive.«

Ta vtis ni anekdotičen, temveč odraža trend, ki ga satelitska opazovanja vse jasneje potrjujejo: v visokogorju Hindu Kuša in Himalaje se zimska snežna odeja krči, ledeniki pa izgubljajo maso z vse hitrejšim tempom.

To ni več zgolj vprašanje videza pokrajine, temveč vprašanje časovnice vode – kdaj voda pride, koliko je je in kako zanesljiva ostaja.

Himalaja je stoletja delovala kot naravni rezervoar.

Sneg je čez zimo shranjeval vodo in jo spomladi ter poleti postopoma spuščal v reke, ledeniki pa so zagotavljali stabilen bazni dotok v sušnih obdobjih.

Danes se hkrati odvijata dve spremembi – in prav njuna kombinacija destabilizira vodne sisteme od Indusa do Mekonga.

1) »Snežne suše«: ko je snega manj – ali pa izgine prehitro

Najbolj relevantni novejši podatki prihajajo iz ICIMOD. Poročilo HKH Snow Update 2025 ugotavlja, da je bila vztrajnost snega v sezoni 2024/25 najnižja v 23 letih, kar pomeni 23,6 % pod dolgoletnim povprečjem.

V isti oceni je poudarjeno tudi, da ta trend predstavlja tveganje za vodno varnost skoraj dveh milijard ljudi, ki so neposredno ali posredno odvisni od rek, napajanih s snegom in ledeniki v največjih azijskih porečjih.

Ključno sporočilo za bralce je, da vztrajnost snega ne pomeni zgolj »koliko snega zapade«, temveč koliko časa sneg ostane na tleh.

V toplejšem ozračju lahko sneg sicer zapade, vendar ga višje povprečne temperature in vročinski valovi hitro stopijo.

Zato se lahko »snežna suša« pojavi tudi v zimah s posameznimi snežnimi dogodki – ker sneg ne zagotavlja več dolgega sezonskega »repka«, ki je nekoč vzdrževal reke do pozne pomladi in poletja.

Ta premik je pogosto povezan s spremembami zimskih vremenskih sistemov – na primer s šibkejšimi in bolj nepredvidljivimi hladnosezonskimi motnjami, ki prinašajo padavine v višje lege – v kombinaciji z naraščajočimi temperaturami.

Rezultat je manj snega, več dežja in hitrejše taljenje.

2) Ledeniki: globalni trendi so vse bolj merljivi – in zaskrbljujoči

Če je sneg kratkoročni regulator hidrološkega leta, so ledeniki njegova dolgoročna rezerva. Tu je slika še bistveno bolj neizprosna.

Velike sintezne študije v zadnjih letih kažejo, da se izguba mase gorskih ledenikov pospešuje, z izjemno slabimi leti v nedavni preteklosti – v medijih pogosto izpostavljenimi, pri čemer leto 2023 izstopa kot eno najslabših doslej.

Zakaj je to pomembno za Himalajo?Ker spremembe ledenikov redko potekajo gladko in linearno v smislu »malo manj vsako leto«. Namesto tega gre za premik režima:

• taljenje se začne prej v letu,

• stopnje taljenja se v določenih obdobjih okrepijo,

• po začetni fazi povečanega odtoka pa se zaloga ledu zmanjša do te mere, da začne dotok v sušnem obdobju upadati ravno takrat, ko so potrebe največje.

  
  

Ena najpomembnejših ugotovitev znanstvenih objav iz leta 2025 je obseg razlik med potmi segrevanja. Raziskave, povzete na ravni univerz in raziskovalnih institucij, kažejo, da bi omejitev segrevanja na približno 1,5 °C omogočila ohranitev približno dvakrat več ledeniške mase kot pot segrevanja proti okoli 2,7 °C.

Sporočilo je preprosto: vsaka desetinka stopinje šteje.

Dodatno močan okvir ponuja revija Nature Climate Change s konceptom »vrha izumiranja ledenikov« (peak glacier extinction).

Ta opisuje obdobje – pričakovano okoli sredine 21. stoletja – ko bo število ledenikov, ki vsako leto izginejo, doseglo maksimum, nato pa bo sledila daljša faza nadaljnjih, a številčno počasnejših izgub, ki bodo za seboj pustile trajno spremenjeno »ledenniško geografijo« planeta.Ta koncept je komunikacijsko močan, ker abstraktno izgubo mase prevede v nekaj oprijemljivega: ledeniki kot posamezne entitete bodo izginili – ne zgolj postajali tanjši.

3) Hidrologija: nevarnejši ekstremi in manj zanesljiva »poletna rezerva«

Ko se sneg tali prej, se dotoki v reke premaknejo proti pomladi. To ima tri lahko razumljive posledice:

• več vode prej, manj kasneje (časovni premik naravnega rezervoarja),

• večja odvisnost od vse bolj nepredvidljivega monsuna,

• večje tveganje za sočasne poplave in suše, saj naravni blažilni mehanizmi slabijo.

V praksi to pomeni, da se povečuje razkorak med tem, kdaj je voda na voljo, in kdaj jo ljudje najbolj potrebujejo – za kmetijstvo pred monsunom, hidroenergijo v sušnih obdobjih ter oskrbo mest med vročinskimi valovi.

Hkrati postaja infrastruktura – jezovi, namakalni sistemi in protipoplavni ukrepi – bolj izpostavljena nestanovitnosti: večje količine vode v krajšem času in manjša predvidljivost.

Za kratek »veliki okvir«: UNESCO v poročilu State of the Cryosphere 2024 – Lost Ice, Global Damage opozarja, da izguba kriosfere bistveno povečuje družbene in gospodarske stroške ter da se tveganja močno povečujejo pri višjih scenarijih segrevanja – hkrati pa se morajo družbe pripraviti na vplive tudi ob ambicioznejših poteh blaženja podnebnih sprememb.

4) GLOF: ko taljenje ustvarja nova »jezera - bombe«

Eno ključnih sodobnih polj, kjer se bodo napetosti večale, je hitro širjenje ledeniških jezer ter z njim povezano tveganje nenadnih poplav, znanih kot GLOF (glacial lake outburst floods).

Poročanje Down To Earth, ki temelji na študiji, objavljeni januarja 2026, navaja, da se je od leta 1990:

• število ledeniških jezer povečalo za 53 %,

• njihova skupna površina za 51 %,

• njihov volumen pa za 48 %,

medtem ko ocene tveganj in sistemi zgodnjega opozarjanja zaostajajo za hitrostjo sprememb.

To ni zgolj še ena posledica umika ledenikov, temveč sprememba varnostnega profila Himalaje. Več jezer pomeni več potencialnih točk odpovedi naravnih jezov iz ledu ali moren, ki lahko ob sprožilcih – intenzivnih padavinah, plazovih ali toplotnih sunkih – sprostijo uničujoče poplavne valove po ozkih gorskih dolinah.

Tu se razkrije dvojni paradoks:

• kratkoročno lahko taljenje pomeni več vode,

• hkrati prinaša večje nevarnosti (jezera, plazovi, nestabilna pobočja),

• dolgoročno pa vodi v manj vode, ko se ledeniška zaloga dovolj zmanjša.

  
  

Zakaj nas mora taljenje himalajskega ledu skrbeti

Na prvi pogled se zdi Himalaja oddaljena – geografsko, politično in kulturno.

Toda v času prepletenih podnebnih, gospodarskih in varnostnih sistemov je izguba himalajskega ledu tudi evropsko vprašanje.

Prvič, Himalaja deluje kot globalni regulator podnebnih in vodnih sistemov: spremembe v snežno-ledeniški dinamiki vplivajo na azijski monsun, ta pa na obsežne atmosferske tokove, povezane z vremensko spremenljivostjo v Evropi.

Drugič, vodna nestabilnost v Južni in Jugovzhodni Aziji neposredno vpliva na globalno prehransko varnost, energetske trge in cene surovin, kar Evropa občuti prek trgovine, geopolitičnih napetosti in gospodarske nestanovitnosti.

Tretjič, Himalaja je ogledalo prihodnosti evropskih Alp: procesi, ki danes potekajo v »tretjem polu«, so že vidni – čeprav v blažji obliki – tudi v Alpah, od krajšanja snežnih sezon in umika ledenikov do pogostejših hidroloških ekstremov.

Za Slovenijo – alpsko državo z bogatimi vodnimi viri in močno odvisnostjo od stabilnih hidroloških razmer – je sporočilo jasno: taljenje ledu v Himalaji ni oddaljena kriza, temveč zgodnje opozorilo, kako hitro se lahko poruši ravnotežje, na katerem temeljijo razpoložljivost vode, energetski sistemi, kmetijstvo in dolgoročna varnost v Evropi.

Novosti

• ICIMOD (april 2025): sezona 2024/25 pomeni 23-letni rekordno nizko vztrajnost snega, −23,6 % pod normalo.

• Januar 2026: poročanje o hitri rasti ledeniških jezer (+53 % po številu; +51 % po površini; +48 % po volumnu od leta 1990) ter velikih vrzelih v oceni GLOF tveganj.

• Raziskovalni povzetki 2025: pri segrevanju okoli 1,5 °C se lahko ohrani približno dvakrat več ledeniške mase kot pri poti proti ~2,7 °C.

• 2025: koncept »vrha izumiranja ledenikov«, ki poudarja srednje-stoletni vrh izginjanja ledenikov kot posameznih entitet.

  
  

Zaključek: dve ravni odziva – in obe sta nujni

Prvič, brez hitrega globalnega zmanjšanja emisij bo »vodni stolp Azije« izgubljal zimo hitreje, kot se mu lahko družbe prilagodijo. Razlika med 1,5 °C in višjimi scenariji segrevanja ni akademska – pomeni povsem različne prihodnosti ledenikov in vodne varnosti.

Drugič, prilagajanje ni več izbira, temveč nuja. Zahteva boljše spremljanje snega in ledu, čezmejno deljenje podatkov, sisteme zgodnjega opozarjanja (tudi za GLOF), pametnejše shranjevanje vode, učinkovitejšo rabo v kmetijstvu ter usklajeno upravljanje čezmejnih porečij. Reke ne poznajo političnih meja – in tudi kriosfera jih ne.

Viri in dodatno branje

ICIMOD (2025) – HKH Snow Update Report 2025https://lib.icimod.org/records/kcknw-ers18

UNESCO (2024) – State of the Cryosphere 2024: Lost Ice, Global Damage https://articles.unesco.org/sites/default/files/medias/fichiers/2024/11/State%20of%20the%20Cryosphere%20Report%202024.pdf

IPCC – Special Report on the Ocean and Cryosphere in a Changing Climate (SROCC) https://www.ipcc.ch/srocc/

IPCC – Sixth Assessment Report (AR6), Working Groups I & II https://www.ipcc.ch/assessment-report/ar6/

Nature Climate Change (2025) – Peak glacier extinction https://www.nature.com/articles/s41558-025-02513-9

Science / ScienceDaily (2025) – Glacier loss under different warming scenarios https://www.sciencedaily.com/releases/2025/05/250529155432.htm

Down To Earth (2026) – Himalaya–Karakoram glacial flood risks poorly assessed https://www.downtoearth.org.in/climate-change/himalaya-karakoram-glacial-flood-risks-poorly-assessed-study-warns

Down To Earth (2025–2026) – Himalayan snow, glacier retreat and water security https://www.downtoearth.org.in/tag/himalayas

Copernicus Climate Change Service – Global temperature and cryosphere indicators https://climate.copernicus.eu/

World Glacier Monitoring Service (WGMS) – Global glacier observations https://wgms.ch/

Če želiš, lahko zdaj:lobal and regional comparisons.