Kopalna voda je "odlična". Pes je mrtev.

Kaj umiranja psov povedo o cianobakterijski gošči v evropskih vodah in kaj lahko naredimo takoj, da smrti psov preprečimo - 4 koraki

Bohinjsko jezero - je še varno za pse?

Avstralski ovčarji praviloma ljubijo svobodo in vodo.

S psom sva vsak dan naredila med 10 in 20 kilometri v naravi, najbolj je užival na sprehodih okoli jezera, v katerem je plaval ne glede na temperaturo vode.

V zadnjem času opažam, da lastniki svojih kužkov ne spuščajo več v jezero. Hkrati pa ne vem, če se zavedajo, da se glavna nevarnost ne skriva v jezeru, pač pa na obali jezera ...

Vsako jutro preletim novice v osmih jezikih, tudi v francoskem. Pred nekaj dnevi je portal Le Dauphiné Libéré poročal o novih poginih psov po stiku z jezerom. Najmanj dva psa sta mrtva, več drugih pa je zbolelo s simptomi, kot so krči, bruhanje in hipersalivacija. Spet!

Ni mi dalo miru in ko sem raziskovala evropske primere, sem se spraševala, koliko psov bo moralo še umreti, preden bo Evropa naložila širši monitoring kopalnih voda, ker standardni monitoring kopalnih voda tega problema ne zazna.

Koliko časa še, preden bodo tudi pri nas poleg razširjenega in pogostega monitoringa vzpostavili zgodnje opozorilne sisteme, ukrepe za zmanjševanje hranil v zaledju (vseh, na katera lahko vplivamo) ter jasno in javnosti razumljivo komunikacijo, kakršno danes že uporabljajo Švica, Nemčija, Avstrija in Francija - države, kjer je davek za učenje na napakah že preplačan na kužkih.

Veterinar Pierre-François Gobat iz kantona Neuchâtel v Švici je junija 2022 opisal smrt psa, ki se je tisti dan po krajšem postanku okopal v Neuchâtelskem jezeru:

»Vemo, da je dobil konvulzije po sedmih do osmih minutah. Nevrotoksini, ki jih proizvajajo nekatere cianobakterije, napadajo živčevje. Gre zelo, zelo hitro. Takoj ko so prizadeti živci, ki inervirajo prepono, pride do asfiksije.«

Sedem minut po vrnitvi iz vode so se pri psu začeli krči.

Najprej zadnje noge, nato celo telo.

Lastnik je nemočno gledal.

Pes je padel na bok, dihanje je postalo plitvo, hitro, panično.

Nato vse počasnejše.

Prepona se je nehala krčiti. Pes se je dušil ne zato, ker bi mu kaj zaprlo dihalne poti, ampak zato, ker so njegovi živci prenehali pošiljati ukaz: dihaj.

Pes je umrl, preden je lastnik dosegel veterinarsko ordinacijo.

To je vzorec, ki ga Evropa v zadnjih dveh desetletjih dokumentira v več evropskih državah, tudi v alpskem in predalpskem prostoru. Pasji lastnik v Berlinu, na Bavarskem, v Švici, v južni Franciji, v francoskih Alpah — vsi opisujejo enako: pes vstopi v vodo, ki je videti popolnoma normalna, lepa, čista; po nekaj minutah do nekaj urah začne kazati znake nevrološke stiske; in pogosto umre, preden ga lastnik pripelje k veterinarju.

Kar je v vseh teh primerih enako, ni cvetenje vode, ki bi ga moral lastnik psa opaziti.

Pač pa gošča — cianobakterijska obloga, ki raste na dnu in v obrežju jezer in rek, ne v vodnem stolpcu. In tega standardni monitoring kopalnih voda, ki so lahko razglašene za "odlične", pri nas ne zazna.

Kaj je gošča

Spoznali smo že neprijetno cvetenje jezer, zelenkasto-modrasto vodo, vsaj na fotografijah Blejskega jezera ali na slikah Lago di Garda v poletju. To so planktonska cvetenja: cianobakterije lebdijo v vodnem stolpcu, voda postane motna, dobi barvo, lahko zaudarja.

Gošča je nekaj drugega. Te cianobakterije ne lebdijo. Rastejo pritrjene na podlago — na kamenje, prod, vodni mah, lesene ostanke ob obrežju, na druge vodne rastline. Strokovno to imenujejo fitobentos oziroma bentosni biofilmi; angl. benthic mat. Fitobentos je sicer širši pojem (zajema vse pritrjene fototrofne organizme); za vidno cianobakterijsko oblogo na dnu bom v nadaljevanju uporabljala domačo besedo gošča.

Predstavljamo si torej temno zeleno do rjavkasto-črnkasto plast, debelo od nekaj milimetrov do nekaj centimetrov, ki pokriva kamenje v plitvih delih ob obali. Pri dotiku je drsljiva, sluzasta. Ima značilen, zatohel, plesniv vonj — kar pse pritegne, ker ga ovohajo kot »dober obrok«.

Zavajajoče za lastnike psov je, da je voda nad goščo popolnoma bistra.

Lastnik psa, ki gleda jezero z brega, vidi vodo, ki je videti lepa in čista. Ne vidi zelenkastega motnega cvetenja, ki bi ga opozorilo. Cianobakterije so na dnu, ne v vodi. Pes pa skoči noter, plava, zajame nekaj vode, se po izhodu liže, in z lizanjem zaužije ostanke gošče, ki so se mu prijeli na kožuh.

V jezeru Mandichosee na Bavarskem so leta 2019 v vzorcih z goščo izmerili koncentracije anatoksina do 68.000 µg/L, medtem ko je bila v odprti vodi izmerjena najnižja vrednost 0,1 µg/L.

Pes, ki je pojedel nekaj gramov gošče, je zaužil smrtonosno količino.

Voda, ki je bila za psa usodna, je bila kemično »čista«.

To je razlog, zakaj standardni monitoring kopalnih voda — ki jemlje vzorec vode iz vodnega stolpca, običajno na globini približno tridesetih centimetrov — te nevarnosti sistematično ne zazna.

Po Direktivi 2006/7/ES Evropske unije se kakovost kopalnih voda klasificira na podlagi dveh mikrobioloških parametrov: bakterije Escherichia coli in intestinalnih enterokokov. Cianobakterije niso kvantitativni klasifikacijski parameter, lahko pa sprožijo upravljavske ukrepe in opozorila javnosti, kadar pristojni organi zaznajo tveganje.

Posledica je preprosta: ko lastnik psa pred sprehodom preveri uradno oceno kopalne vode in vidi »odlično«, dobi resnično točno informacijo o tem, ali tvega okužbo prebavnega trakta z bakterijami iz fekalij. Ne dobi informacije o tem, ali tvega smrt psa zaradi nevrotoksinov v cianobakterijski gošči na dnu.

Berlin, 2017: dvanajst psov, vodni mah in toksin pod gladino

Maja 2017 se je v Berlinu, v jezeru Tegel — mezotrofnem jezeru sredi mesta, prijetnem prostoru za sprehode, kjer se kopajo ljudje že desetletja — začelo umiranje psov.

Po študiji, ki so jo kasneje objavili znanstveniki pod vodstvom Jutte Fastner v reviji Toxins leta 2018, je v kratkem obdobju prizadelo najmanj dvanajst psov. Večina jih kljub intenzivni veterinarski pomoči ni preživela.

Kar so kasneje ugotovili, je presenetilo strokovno javnost. Cianobakterije vrste Tychonema so rasle na vodnem mahu (Fontinalis antipyretica), ki je rastel pod vodno gladino. Mah se je poleti zaradi gibanja vode in vetra odtrgal, plaval ob obali kot rjavkasto-zelenkaste krpe, in pse pritegnil zaradi značilnega vonja. V vsebini želodca poginulih psov so znanstveniki izmerili izjemno visoke koncentracije anatoksina, do 8.700 mikrogramov na liter.

Na vodni gladini ni bilo nobenega vidnega cvetenja. Lastniki psov niso videli ničesar nenavadnega. Voda je bila videti normalno.

Berlinske oblasti (Land Berlin / LAGeSo, urad za zdravje in socialne zadeve) so po dogodku izdale opozorila lastnikom psov, naj imajo živali na povodcu in se izogibajo vodnim rastlinam ob obali. Toksini v Tegeler See so zaznani od leta 2017. Kasneje so znanstvene skupine v Nemčiji razvile sistematične študije cianobakterij na dnu in v obrežju ter priporočila za dopolnitev monitoringa, ki standardno spremlja le mikrobiologijo kopalnih voda.

Mandichosee, Bavarska, 2019: 68.000 µg/L anatoksina

Avgusta 2019 je v Mandichosee ob reki Lech v Bavarski, ki služi kot rekreacijska voda, poginil prvi pes. V naslednjih dneh sta poginila še dva. Vsi po enakem vzorcu: kopanje, lizanje kožuha, krči, smrt v urah.

Znanstvena skupina pod vodstvom Franziske Bauer iz Tehnične univerze v Münchnu je opravila izčrpne analize. Objavljene v reviji Toxins leta 2020, so razkrile, da je za pogine odgovorna vrsta Tychonema, ki je tvorila goščo na dnu jezera. V vsebini želodca poginulih psov so izmerili anatoksin-a in dihidroanatoksin-a. V gošči so izmerili koncentracije do 68.000 µg/L — kar je ena najvišjih vrednosti, kar jih je bilo kdaj zabeleženo v Evropi. Površinska voda jezera pa je vsebovala samo 0,1 µg/L.

Bavarska deželna uprava je takoj postavila opozorilne table in prepovedala kopanje psov v Mandichoseeju. Po tem dogodku so v Nemčiji potekale sistematične raziskave in priprava priporočil za dopolnitev monitoringa cianobakterij na dnu in v obrežju rekreacijskih voda, ki kažejo, da klasično vzorčenje vodnega stolpca tega tveganja ne zazna.

Lac de Neuchâtel, Švica, 2020 in 2022

Konec julija 2020 je v švicarskem kantonu Neuchâtel, ob izlivu reke Areuse v Neuchâtelsko jezero, v štiriindvajsetih urah poginilo šest psov. Po prvih opisih očividcev so trije od njih umrli, preden so prišli k veterinarju. Štiri dodatne pse so v zadnji minuti rešili.

Policija je sprva sumila namerno zastrupitev s strani neznane tretje osebe. Šele ko je toksikološki laboratorij v Berlinu analiziral vsebino želodcev dveh poginulih psov, je bila uradno potrjena prisotnost anatoksinskih oziroma potencialno anatoksinskih cianobakterij — vključno z rodovi, ki so bili kasneje povezani s skupino Microcoleus. Vsebina želodca je vsebovala letalne doze anatoksina.

Kantonska uprava Neuchâtel je takoj zaprla plaže med Colombierjem in izlivom Areuse. Oblasti Vauda so odsvetovale kopanje na vsem neuchâtelskem in vaudskem obrežju jezera. Mestne policije so v naslednjih dneh sistematično pregledale obale in iskale cianobakterijsko goščo na dnu in v plitvinah.

Dve leti kasneje, junija 2022, je na isti lokaciji poginil še en pes. Konvulzije so se začele sedem do osem minut po tem, ko je kuža stopil iz vode.

Veterinar Pierre-François Gobat je takrat povedal:

»Te cianobakterije se bodo razmnoževale, ko padejo nazaj na dno jezera, in se bodo vrnile na površje, takoj ko bo voda dosegla zadostno temperaturo.«

Institucionalni odgovor je bil tokrat drugačen: kanton je izdal opozorilo. Bistveno je bilo, da je tokrat bilo znano: gre za specifičen lokaliziran fokus cianobakterij ob izlivu Areuse. Po dveh letih raziskav so znanstveniki to lokacijo identificirali kot stalno žarišče.

Ta dogodek je sprožil obsežne molekularne študije cianobakterij, ki rastejo na dnu rek in jezer. Raziskovalna skupina pod vodstvom Pilar Junier (Univerza v Neuchâtelu) je v reviji Water Research X leta 2024 objavila, da je kohezivna skupina sevov rodu Microcoleus odgovorna za tovrstna cvetenja po vsem svetu — od Švice do Nove Zelandije, od ZDA do Francije, od Kanade do nemške Bavarske.

Loire, Francija, avgust 2017

V departmaju Maine-et-Loire v dolini Loire je bilo avgusta 2017 uradno zabeleženih štirinajst intoksikacij psov, od tega osem s smrtnim izidom po kopanju ali zaužitju vode iz reke. Pristojne francoske oblasti so izdale uradna opozorila in odsvetovale rekreacijske dejavnosti v vodi v prizadetih območjih.

Identifikacija odgovornih cianobakterij je v zaporedju francoskih primerov navedla rodova Oscillatoria in Phormidium, ki tvorita goščo na kamnih in v plitvih delih rečnega korita. Te cianobakterije proizvajajo nevrotoksine, hkrati pa nekatere vrste hepatotoksine.

Francoska regionalna zdravstvena agencija (ARS) je v naslednjih letih razvijala opozorilne postopke za rekreacijske vode: redne preglede pritokov v sezonah vročine, neposredno obveščanje občin in turistično-informacijskih centrov, prepoved kopanja psov v rizičnih območjih in informacijske kampanje za veterinarje ter lokalne prebivalce.

Po reviji Sciences et Avenir, ki je primere v Franciji dokumentirala leta 2017 in posodobila leta 2022, je smrti psov vsako leto na desetine.

Pelleautier, Hautes-Alpes, april in maj 2026:

Aprila in maja 2026 se podobna zgodba dogaja v jezeru Pelleautier v francoskih Alpah. Po poročilih časopisa Le Dauphiné Libéré in mednarodnih medijev so v jezeru poginili od dva do trije psi, več dodatnih je zbolelo.

Vsi so kazali enake simptome: bruhanje, krči, hipersalivacijo.

Lastnik prvega psa je dejal: »V petnajstih minutah je bilo konec.«

Direktor lokalnega vodovodnega sistema Vincent de Truchis je 10. maja 2026 omenil sum na cianobakterijsko goščo na dnu jezera, vendar po poročilih uradni izsledki še niso presegli opozorilnih pragov oziroma vzrok pogina ni dokončno potrjen.

Brigada La Saulce je odprla policijsko preiskavo.

Postavljene so bile opozorilne table.

Tokrat spremljamo institucionalno negotovost, ki se v zadnjih dveh desetletjih ponavlja: pogini, sum, počasno prihajanje rezultatov, vzporedna policijska preiskava in vmesna opozorila.

In Bohinj

Poleti 2025 so pogini psov v Bohinju sprožili širšo, tako medijsko kot institucionalno pozornost.

Nacionalni inštitut za biologijo je v gošči na območju Ukanca, pri iztoku Savice v jezero, mikroskopsko potrdil prisotnost cianobakterij, med njimi tudi rodov, ki lahko vključujejo potencialno toksigene vrste. Vzorci so bili poslani v Avstrijo na podrobno analizo.

Občina Bohinj je postavila opozorilne table.

Ob enem avgustovskem poginu psa v Bohinjskem jezeru je kasnejša obdukcija pokazala, da pes ni poginil zaradi anatoksina, ampak zaradi zaužitja kamenčkov. Pri drugem, junijskem primeru, so medijski in veterinarski opisi omenjali kompleksno toksikološko sliko, vključno z metaldehidom in anatoksinom.

Vzročna povezava med posameznimi pogini in cianobakterijami v Bohinju torej ni bila dokončno dokazana za vse primere. Potrjena pa je prisotnost potencialno strupenih cianobakterij v gošči — kar institucionalno spominja na vzorec, opažen tudi drugod po Evropi.

Bohinj je del evropskega vzorca, ne lokalna izjema.

Kar nas v tej luči lahko zanima je, ali se znamo učiti tako, kot so se znali drugi.

Kaj so druge države naredile

Več pristojnih inštitucij, ki so se v zadnjih dveh desetletjih s tem problemom soočili, je - tudi zaradi pritiskov ljubiteljev/lastnikov psov - ravnalo po podobnih korakih:

• Prvič: priznale so, da standardna direktiva o kopalnih vodah strukturno ne zazna problema. Zato so vzpostavile vzporedno sistemsko mrežo monitoringa, ki dopolnjuje, ne nadomešča, obstoječi monitoring.

• Drugič: vzpostavile so proaktivni pristop namesto reaktivnega. Avstrijska AGES, švicarski Service de l'écologie de l'eau, nemški Umweltbundesamt (UBA) in deželni organi (npr. LAGeSo v Berlinu, LfU v Bavarski), francoska ARS — vsi imajo sisteme opozarjanja, ki ob sumu na cianobakterijsko goščo na dnu in v obrežju sprožijo ad hoc vzorčenje in obvestila javnosti.

• Tretjič: vzpostavile so kontinuirano spremljanje, ne le občasno vzorčenje. Najbolj razvit primer je platforma LéXPLORE, ki od februarja 2019 plava na Lémanskem jezeru. Vodi jo profesor Bastiaan Ibelings z Univerze v Ženevi. Ibelings je za Tribune de Genève leta 2025 povedal, da »Klasično vzorčenje, izvedeno enkrat ali dvakrat na mesec — kdaj celo samo enkrat letno — ni dovolj za učinkovito predvidevanje teh pojavov. Najboljše orožje je kontinuirano spremljanje lastnosti vode.«

• Četrtič: naslovili so vire hranil v zaledju. V številnih alpskih in predalpskih regijah so ukrepi za zmanjševanje hranil — komunalna infrastruktura, kmetijstvo, točkovni viri kot so gostinski objekti in kampi, turistični obisk in atmosferska depozicija — del dolgoročnega upravljanja jezer.

• Petič: oblasti so začele odkrito komunicirati. Bavarska, Avstrija in Švica imajo mobilne aplikacije in spletne strani, kjer lastniki psov vsak dan vidijo, kje se sme kopati in kje ne. Francoska ARS izdaja opozorila, ki niso skrita v institucionalni žargon — so jasna, neposredna, namenjena ljudem.

Kaj, če imate kužka

Dokler ni sistemske rešitve, lastniki psov sami nosijo odgovornost za smrt svojega psa.

Povzemam priporočila švicarskega Centralnega bolnišničnega univerzitetnega vrha (CHUV, dr. Gilbert Greub) in francoske Fondation 30 Millions d'Amis:

• Pred sprehodom preverite uradne informacije občine in pristojnih agencij. Če obstajajo opozorila, jih spoštujte.

• Med sprehodom opazujte vodo in obalo. Iščete gosto sluzasto plast na kamenju ob obali, rjavkasto-zelenkasto goščo, krpe gošče, ki plavajo na površju, in značilen plesniv vonj. Če to vidite ali zavohate, pes ne sme v vodo.

• Po kopanju psa temeljito sperite s čisto vodo, posebej kožušek, preden se začne oblizovati. Toksini, ki se prijemejo na dlako med kopanjem, postanejo nevarni šele, ko jih pes zaužije pri lizanju.

• Pri prvih simptomih — slinjenje, krči, težave z dihanjem, otrdelost mišic — pojdite takoj k veterinarju. Brez specifičnega antidota lahko veterinarska oskrba s podporo dihanja in izpiranjem prebavil v nekaterih primerih reši psa, vendar samo če pridete pravočasno. Pravočasno pomeni v minutah, ne urah.

Za konec

Pes v Neuchâtelu je umrl v sedmih minutah.

Trije psi v Mandichoseeju v nekaj urah.

Več kot dvanajst psov v Berlinu leta 2017.

Šest psov v Neuchâtelu poleti 2020 in še eden 2022.

Štirinajst intoksikacij, od tega osem smrtnih v francoski regiji Maine-et-Loire avgusta 2017. Ponavljajoči se zgodnji primeri v francoski reki Tarn v začetku 2000-ih. Od dva do trije psi v francoskih Alpah aprila in maja 2026.

Vsi v vodah, ki po standardni klasifikaciji niso bile označene kot tvegane.

V potrjenih primerih — oziroma pri novejših primerih ob utemeljenem sumu — se ponavlja isti problem: cianobakterijska gošča, ki raste na dnu in v obrežju, ni vidna pri pogledu na vodo, in je standardni monitoring kopalnih voda ne zazna.

Drugod v Evropi so se v zadnjih dveh desetletjih učili po dogodkih.

Po Lake Tegel 2017 so v Nemčiji izšle znanstvene študije in opozorila lastnikom psov.

Na Lémanskem jezeru že od februarja 2019 deluje raziskovalna platforma LéXPLORE kot primer kontinuiranega monitoringa.

Avstrija ima AGES Badegewässer Monitoring z aktualnimi profili kopalnih voda.

Francija ima ARS opozorila.

Italija ima sistematični monitoring CNR-IRSA na Lago Maggiore.

Vprašanje, ki ga zadnji evropski primer iz Pelleautierja postavlja vsem nam, vključno z lastniki psov v Sloveniji, ni, ali bo Bohinj postal naslednji primer. Vprašanje je, ali bomo iz primerov, ki so jih drugi že preživeli, kaj odnesli.

Viri

Znanstvene študije o poginu psov in cianobakterijah, ki rastejo na dnu

Fastner J., Beulker C., Geiser B., Hoffmann A., Kröger R., Teske K., Hoppe J., Mundhenk L., Neurath H., Sagebiel D., Chorus I. (2018): »Fatal Neurotoxicosis in Dogs Associated with Tychoplanktic, Anatoxin-a Producing Tychonema sp. in Mesotrophic Lake Tegel, Berlin«. Toxins 10(2):60.

Bauer F., Fastner J., Bartha-Dima B., Breuer W., Falkenau A., Mayer C., Raeder U. (2020): »Mass Occurrence of Anatoxin-a- and Dihydroanatoxin-a-Producing Tychonema sp. in Mesotrophic Reservoir Mandichosee (River Lech, Germany) as a Cause of Neurotoxicosis in Dogs«. Toxins 12(11):726.

Gugger M., Lenoir S., Berger C., Ledreux A., Druart J.-C., Humbert J.-F., Guette C., Bernard C. (2005): »First report in a river in France of the benthic cyanobacterium Phormidium favosum producing anatoxin-a associated with dog neurotoxicosis«. Toxicon 45(7): 919–928.

Junier P. et al. (2024): »A cohesive Microcoleus strain cluster causes benthic cyanotoxic blooms in rivers worldwide«. Water Research X.

Callieri C., Bertoni R., Contesini M., Bertoni F. (2014): »Lake Level Fluctuations Boost Toxic Cyanobacterial 'Oligotrophic Blooms'«. PLoS ONE 9(10): e109526.

Foss A.J., Aubel M.T. et al. (2022): »Confirmation Using Triple Quadrupole and High-Resolution Mass Spectrometry of a Fatal Canine Neurotoxicosis following Exposure to Anatoxins at an Inland Reservoir«. Toxins.

Mediji o evropskih primerih

Tribune de Genève (junij 2022): »Un chien aurait été victime des cyanobactéries« — drugi pogin Lac de Neuchâtel.

Tribune de Genève (avgust 2020): »Les cyanobactéries mettent-elles la baignade en péril?« — analiza šestih poginov Neuchâtel 2020.

Tribune de Genève (julij 2025): »Cyanobactéries: comment protéger son chien et soi-même« — priporočila CHUV, dr. Gilbert Greub.

Fondation 30 Millions d'Amis (15. 7. 2025): »Attention danger: les cyanobactéries peuvent empoisonner votre chien lors d'une baignade«.

Sciences et Avenir (24. 8. 2017, posodobljeno 19. 12. 2022): »Cyanobactéries: 5 questions sur les risques pour la santé humaine«.

Le Dauphiné Libéré (april–maj 2026): serija člankov o jezeru Pelleautier (Hautes-Alpes, Francija) — 20. 4., 21. 4., 29. 4., 30. 4., 10. 5. 2026.

Slovenski viri

ARSO: »Kakovost kopalnih voda v Sloveniji 2024«.

ARSO Kazalci okolja: »Kakovost celinskih kopalnih voda« (potrjuje, da se od 2010 kakovost vrednoti izključno po mikrobioloških parametrih).

24ur.com (avgust 2025): »Bakterije iz bohinjskega jezera na analizo v Avstrijo«.

siol.net (november 2025): »Pes avgusta po kopanju v Bohinjskem jezeru poginil zaradi zaužitja kamenčkov«.

Mednarodne ustanove

AGES (Avstrija): »Badegewässer Monitoring«.

LéXPLORE platforma — Univerza v Ženevi, prof. Bastiaan Ibelings.

WHO: »Cyanobacterial toxins« — smernice.

EU Direktiva 2006/7/ES o upravljanju kakovosti kopalnih voda.