»Pošasti postajajo vedno močnejše«: Noč s knjigo Dolga pot do miru

Knjigo Dolga pot do miru sem naročila skoraj impulzivno, potem pa odložila na polico, od koder me je dolgo gledala. Vsakič ko sem šla mimo, sem se vprašala, zakaj sem kupila še eno knjigo o vojni. Ali jih nisem prebrala že dovolj? Ali ne bi bilo pametneje – še posebej zdaj, ko se po poškodbi počasi sestavljam in imam občutek, da moje telo iz zraka nabira maščobno tkivo, kot plastika, ki se lepi na razbeljeno površino – poseči po kakšnem prijetnem new-age priročniku o zdravju ali hujšanju? Naročila sem še priročnik, ga odprla in po dveh minutah zaprla. In odložila na nižjo polico.

Potem pa se mi je nekega deževnega večera Dolga pot do miru dobesedno vsilila v roke.

Prebrala sem jo v eni noči. Večkrat so mi solze tekle po obrazu kot otroku.

Danilo Kiš – zame še vedno eden največjih ustvarjalcev vseh časov – je ob smrti Varlama Šalamova zapisal: »So življenja, za katera bi bilo bolje, da jih ne bi nikoli živeli. Življenja, ki so bila zgolj veriga nesreč, krivic in trpljenja: izkušnja pekla na zemlji – pekla, iz katerega nikoli zares ne izstopiš, niti po osvoboditvi, niti po rehabilitaciji.«

In vendar je nekje vedno razpoka – ravno dovolj velika, da je tudi takšno življenje pogledalo proti nebu.

Morda je prav razpoka edini razlog, da lahko sploh še govorimo o upanju.

Tisto noč sem potovala skozi pokrajine, ki stoletja nosijo vojno kot drugo kožo: strme, razklane soteske soške fronte, kjer so vojaki umirali v ledeni vodi in apnenčastih stenah; razklane balkanske planine, kjer so se morilci premikali hitreje, kot je zemlja požirala trupla; blatne, neskončne ravnice Galicije, prepojene z neskončnim trpljenjem pehote; razrušene opečnate vasi Ukrajine, kjer se je zgodovina – znova – odločila, da miru ne bo; in prašne, napete pokrajine Bližnjega vzhoda, ki jih poznam od otroštva in kjer je vojna postala vsakdan.

Vsaka pokrajina v knjigi je kot odprta rana.

Vsak prostor nosi spomin na telesa, ki so klečala v blatu, na matere, ki so čakale sinove, na otroke, ki so odrasli s strahom.

Ko sem hodila skozi ta prostranstva knjige, sem čutila njihov mraz, njihov strah, njihovo vztrajnost in njihov obup.

Ali obstaja pot, ki vodi drugam?

Kaj nam govorijo vojaki in preživeli – tisti, ki jim avtorja vrneta glas – ko nas vodijo, nežno, kot mati otroka, po edini prehodni poti v prihodnost: po poti miru?

Ne le ljudje – tudi pokrajine so utrujene.

Preveč solza, preveč človeškega trpljenja se je zlilo v reke, ki jih prečkamo.

Zakaj spomin, zakaj nazaj?

Zakaj v jarke, zakaj pred spomenike in spominske plošče?

Ali je pot spomina edina pot, ki vodi k miru?

Zgodovina skriva stekleno kroglo prihodnosti v svojih umazanih rokah.

Ko ni več priče, umre spomin.

Ko spomin umre, izginejo dejstva.

In ko ni več nikogar, ki bi govoril o vojni, je tudi mir le še beseda brez hrepenenja – brez svetlobe.

Mir ni odsotnost vojne. Mir je krhek način učenja.

Ko izstreliš puščico, je najpomembnejši trenutek, v katerega se umakneš, da lahko puščica poleti. Ta prostor praznine – ta korak nazaj – je prostor učenja. In učenje miru – če ga prihodnost sploh še lahko zgradi – je skrito v učenjih o vojnah.

Od leta 2017 nisem napisala niti ene recenzije, kritike ali ocene. Pred tem pa več kot 400.

Tudi te ne bi, če me knjiga ne bi premaknila tako globoko, kot me je.

Nekatere knjige človek prebere – nekatere pa doživi.

Še nikoli se iz nobene knjige o vojni nisem naučila toliko kot iz te.

To ni knjiga za tiste, ki iščejo tolažbo – to je knjiga za tiste, ki iščejo resnico. Tu avtorjema na pomoč priskočijo strokovnjaki za vojne, ljudje v vojnah in njihovi bližnji, ki postanejo vojne žrtve, ne glede na to, ali so bili na bojiščih ali ne.

Za vsakogar, ki želi mir, je obvezno branje.

In morda najmočnejše: Boštjan Videmšek – eden največjih slovenskih novinarjev in nedvomno najprodornejši vojni poročevalec – se v nobeni svoji knjigi doslej ni tako tiho, tako nebranljivo odprl kot tu. Čeprav se z njim ne strinjam vedno, prav tu razkrije najglobljo plast svojega dela: umakne se in dovoli, da glasovi drugih – glasovi, premočeni do kosti, zbrani iz toliko vojn, toliko front, toliko prelomljenih geografij – hodijo ob njem. Ne sledijo mu – hodijo z njim, blatni, tresoči, vztrajni, kot bi jim posodil svoj korak, da bi lahko prečkali teren, ki ga sami nikoli ne bi mogli.

Iskrena hvala avtorjema za to izjemno delo – in hvala vsem, ki nosite monumentalni projekt Pot miru in njegovo evropsko razširitev BEWOP – Beyond Walk of Peace, ki so jo omogočili PromoTurismoFVG, GECT/EZTS, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, festival èStoria in občina Miren–Kostanjevica.

Zame slovenska knjiga leta 2025.

V času, ko pošasti postajajo močnejše – lokalno, regionalno, globalno – potrebujemo knjige, kakršna je ta, in bralce, ki verjamejo v moč spomina.

Bibliografski podatki

Naslov: Dolga pot do miru (The Long Road to Peace)

Avtorja: Boštjan Videmšek in Abha Valentina Lo Surdo

Lektorica / znanstvena recenzentka: dr. Petra Svoljšak

Založba: UMco

Leto: 2025