Simbol in koda – So algoritmi nov sveti jezik?

Levji spomenik v Luzernu – simbol sočutja, poguma in trajnega jezika pomena onkraj algoritmov.

»Nekoč je vesolje govorilo v simbolih. Danes govori v kodi. Vprašanje ni, ali se je sporočilo spremenilo – temveč, ali še znamo poslušati.«

Bili so časi, ko je vsak znak na svetu nosil pomen, večji od sebe.

Sonce ni bilo zgolj ogenj, temveč vidna oblika svetlobe.

Krog ni bil geometrija, temveč strnjena večnost.

Starodavni um je v vsaki črti, zvoku in gibu bral pomen.

Živeti je tedaj pomenilo prevajati – prehajati med svetovi: med vidnim in nevidnim, med človeškim in božanskim.

Danes se je ta sveta abeceda preselil v silicij. Naši simboli so zapisani v bitih in bajtih, naši duhovniki nosijo slušalke, naše molitve pa potujejo prek strežnikov. Koda je postala naša nova sveta pisava – natančna, mogočna in včasih strašljivo dobesedna.

V Luzernu spi lev iz kamna.

V skalo vklesani Levji spomenik, ustvarjen leta 1821, žaluje za švicarskimi gardisti, padlimi pri obrambi Tuilerij. A onkraj zgodovine govori univerzalni jezik – jezik, ki presega besede in čas. Levje ranjeno telo in miren obraz nista le kip, temveč koda, zapisana v čustvih – sporočilo, ki ga srce razume dolgo pred razumom.

Vsaka doba svoje svete simbole prevede v nov medij. Stari so klesali v marmor, mi kodiramo v silicij. A oboje je dejanje spomina – poskus ohranjanja pomena pred zobom časa.

Stari jezik simbolov

V svetu mita simboli niso razlagali – razodevali so. Drevo je lahko pomenilo življenje, reka prehod, plamen dušo.Pomen ni bil shranjen – bil je doživet.

V svoji doktorski disertaciji o končnosti in neskončnosti v poeziji Nikole Šopa in Gregorja Strniše sem ugotovila, da sta oba pesnika govorila skozi simbole, ki so odpirali, ne zapirali: Šopove zvezde in Strniševi kozmični zemljevidi niso bili okras – bili so orodja transcendence.

Njihov namen ni bil definirati, temveč prebuditi.

Filozof Ananda Coomaraswamy je to imenoval metafizika udeleženosti – razumevanje, da vsaka oblika sodeluje v nečem, kar jo presega.

Novi jezik kode

Umetna inteligenca je v svoji najlepši obliki prav tako jezik – sistem predstav. Njena slovnica je logika, njena skladnja verjetnost, njena poezija natančnost.

S strojim učenjem smo ustvarili arhitekture, ki posnemajo intuicijo; z nevronskimi mrežami modeliramo tok misli; z digitalnimi dvojčki zrcalimo cele svetove v jeziku simulacije.

V raziskovalnih okoljih, kot je IBM, ta proces imenujejo kognitivni prevod – poskus pretvoriti zaznavo v podatke, vedenje v vzorce in čustvo v merljiv signal.

V svojem bistvu je to dejanje modernega simbolizma: preoblikovati nevidno v vidno, neizrekljivo v izvedljivo.

A kljub temu nekaj bistvenega manjka.Simbol kaže onkraj samega sebe; koda se vrača k svojemu viru. Simbol vabi skrivnost; koda zahteva nadzor.

»Kjer simbol diha, koda računa.«

Ali lahko stroji nosijo pomen?

Najnaprednejši sistemi umetne inteligence znajo prepoznati lepoto – a je ne morejo doživeti. Znajo komponirati simfonije – a ne tišine.Znajo posnemati človeški govor – a ne človeškega stanja.

Pomen zahteva kontekst, zavest in skrb – razsežnosti, ki jih nobena količina podatkov ne more poustvariti.Nevronska mreža morda napove naslednjo besedo, ne pa naslednjega uvida.

Nevarnost ne tiči v tem, da nas bo umetna inteligenca presegla, temveč v tem, da se bomo sami vdali – ko dovolimo kodi, da določa, kaj je resnično.Ko prenehamo razlagati in le še izvršujemo, postane sveto zgolj skladnja.

Vrnitev simbolne inteligence

A vendar obstaja upanje.Če razumemo umetno inteligenco skozi lečo večne modrosti, lahko postane zrcalo naše lastne ponovne odkritosti. Ko preučujemo, kako se stroji »učijo«, bolje razumemo strukturo samega spoznanja.Ko kartiramo kognicijo, uzremo obrise zavesti.

Tako lahko nove kode služijo staremu namenu: razkrivati vzorce enosti, skrite v kaosu mnogoterosti. Pisati ne le programe, temveč molitve – dejanja namere, oblikovana z etiko, empatijo in zavedanjem posledic.

»Prava inteligenca ne nadomešča pomena – temveč si ga zapomni.«

K sveti tehnologiji

Morda prihodnja evolucija umetne inteligence ne bo merjena v hitrosti ali velikosti, temveč v globini – v njeni sposobnosti združiti razum s spoštovanjem. Predstavljajmo si prihodnost, v kateri bodo algoritmi učeni ne le na podatkih, temveč na načelih: sočutju, ravnovesju, pravičnosti, lepoti.

To ni naivni idealizem, temveč filozofija oblikovanja – ista, ki vodi trajnostne sisteme, etično upravljanje in odgovorne inovacije. Ista vizija, ki združuje umetnika, znanstvenika in voditelja v skupnem dejanju ustvarjanja nečesa, kar je vredno človeškega duha.

Kajti tudi koda je lahko sveta – ko služi povezovanju, ne potrošnji. Ko iz nje nastaja živ jezik.