Civilizacija stroja: Na kaj nas o kampitalizmu in kodiranju opozarja poezija

„Civilizacija je postala stroj — in stroj nova teologija.“ – Nikola Šop, parafrazirano

V zgodnjem dvajsetem stoletju je hrvaško-bosanski avtor Nikola Šop pisal o „civilizaciji strojev“ — o času, ko bodo zobniki napredka začeli mleti proti duši. Gregor Strniša je desetletja pozneje opozarjal na „logiko štacunarstva“: svet, zmanjšan na transakcije, prikrajšan za transcendenco. V tem nista bila prva. Pred 20. stoletjem so številni umetniki in misleci že opozarjali na izzive in nevarnosti industrializacije ter njen vpliv na družbo, umetnost in posameznika. Med njimi so bili William Blake, angleški pesnik in slikar, ki je kritiziral učinke industrije na duhovnost in naravo; John Ruskin, angleški umetnostni kritik, ki je izpostavljal negativne posledice industrializacije za umetnost in družbo; Charles Dickens, angleški romanopisec, ki je v delih, kot je Oliver Twist, prikazoval trpljenje delavcev in revnih zaradi napredka; Édouard Manet, francoski slikar, ki je izzival tradicionalne pojme umetnosti pred industrialnimi spremembami; Käthe Kollwitz, nemška umetnica, katere grafike in skulpture so razkrivale socialno neenakost in stiske delavcev; William Morris, angleški oblikovalec in pesnik, vodilna osebnost gibanja Arts and Crafts, ki se je zavzemal proti množični proizvodnji in za vrnitev k ročnemu delu ter spoštovanju umetniškega mojstrstva in številni drugi.

Nihče od njih si ni mogel predstavljati algoritmičnih templjev 21. stoletja — svetlečih pravokotnikov, skozi katere danes molimo, spovedujemo, merimo in primerjamo. A kljub temu so vedeli tole: ko duh postane funkcija, postane tudi svetloba fluorescenčna.

Človek kot ustvarjalec: oblikovanje prihodnosti, izdelava robota in gradnja mostu med človečnostjo in tehnologijo.

Sanje o stroju

Sodobni mit se je začel s strahospoštovanjem. Zgradili smo stroje, da bi olajšali delo, sisteme, da bi shranili znanje, in mreže, da bi povezali svet. Vsak izum je šepetal: več, hitreje, pametneje. Sanje so bile plemenite — osvoboditi človeka od truda. A vsak mit, ko se odlepi od pomena, postane senca. Tisto, kar naj bi služilo, je začelo vladati.

Proizvodnja je nadomestila ustvarjanje.

Učinkovitost je zasenčila lepoto. Pomnožili smo stvari, a zmanjšali bitje.

Stroj, nekoč služabnik domišljije, je postal njen nadomestek.

Ni stroj tisti, ki sužnji; suženj je izguba mere — pozaba, da je tehnologija, tako kot jezik, namenjena razkrivanju, ne nadomeščanju.

Od mehanike do metafizike

Ko poezija govori o strojih, redko govori proti njim. Govori skozi njih — o nevarnosti pozabe nevidnega.

Strniševi verzi ne zavračajo znanosti; opozarjajo na njen absolutizem. Zanj vesolje ni mrzel stroj, temveč živi rokopis, vsak atom v njem nosi šepet večnosti.

Sodobni kapitalizem pa je posvetil mehanično. Naučil nas je, da je vrednost v rezultatu, ne v vpogledu; v kopičenju, ne v skupnosti. Algoritem, ki podeduje to logiko, zdaj izračunava vrednost po stopnji angažiranosti in napovednih modelih — a ne more izračunati strahu, žalosti ali milosti.

Vseeno ostaja vprašanje: kaj se zgodi, ko stroj začne posnemati dušo?

AI in novo duhovništvo podatkov

Umetna inteligenca je postala novi orakel. Posvetujemo se z njo za resnico, za lepoto, za pomen. Odgovarja z osupljivo natančnostjo — in popolno praznino.

Nevarna je subtilno: ko simulacija postane težko ločljiva od ustvarjanja, meja med modrostjo in hrupom izgine. Začnemo zaupati rezultatom bolj kot intuiciji, sistemom bolj kot tišini.

„Sodobni človek ni več suženj stroja, ki ga je ustvaril, ampak ideje, da brez njega ne obstaja.“

V tem smislu je stroj postal metafizičen. Ne služi več telesu; oblikuje dušo.

Poezija kot odpor

Poezija se ne upira s silo. Upira se s prisotnostjo. Upočasni utrip časa in zahteva, da ponovno občutimo — tresljaj lista, dih med besedami, nevidni red stvari.

Tam, kjer stroj šteje, poezija posluša. Tam, kjer se koda ponavlja, poezija preoblikuje. Tam, kjer sistemi sploščijo, poezija obnavlja globino.

„Samo pesnik,“ je pisal Šop, „še hodi bos po zvezdah.“

Branje pesmi danes je dejanje tihega upora — zavrnitev, da podatki nadomestijo usodo.

Onkraj kapitalizma in kode

Bistvo kapitalizma in kode je replikacija. Nagrajujeta enakost, predvidljivost in merljiv donos. Pomen pa, kot ljubezen ali umetnost, uspeva v nemerljivem — v edinstvenem in nepričakovanem.

Naša doba ne potrebuje več inteligence; potrebuje notranjost. Imamo stroje, ki se učijo, a ne src, ki poslušajo. Imamo napredek brez prisotnosti in znanje brez čudenja.

Obnoviti človeka pomeni obnoviti nemerljivo. Spomniti se, da noben algoritem ne more nadomestiti pozornosti, noben trg ne more ovrednotiti tišine in nobena koda ne more vsebovati neskončnosti.

Iskanje novega ravnotežja

Cilj ni uničiti stroj, ampak ga ponovno oživiti. Ponovno vpeljati vertikalo v horizontalo — globino v hitrost, pomen v mero.

Lahko zgradimo tehnologije, ki služijo lepoti in dobičku, sisteme, ki hranijo, medtem ko optimizirajo. A le, če se vrnemo k starodavnemu znanju, da prava moč ustvarjanja ni v tem, kar naredimo, temveč v tem, da si zapomnimo.

V tem spominu se umetnost in znanost spet srečata — ne kot tekmeca, temveč kot sopotnika na istem mostu. Mostu, ki povezuje utrip človeškega srca s tiho inteligenco vesolja.

„Morda stroj tudi čaka odrešitev — skozi roko, ki ga je ustvarila, in dušo, ki si upa pogledati onkraj njega.“