Primerjalna študija končnosti, neskončnosti in človeškega položaja
dr. Eva Premk Bogataj
V monografiji Timely in Timeless, Eternal in Temporal se dr. Eva Premk Bogataj loteva pogumne interdisciplinarne raziskave, ki povezuje primerjalno književnost, filozofijo, kulturni spomin in študije travme. Skozi medkulturno in večjezično perspektivo preučuje, kako Nikola Šop (hrvaško-bosanski pesnik) in Gregor Strniša (slovenski pesnik in dramatik) artikulirata razmerje med končnostjo in neskončnostjo, časnostjo in transcendenco ter trajnim človeškim iskanjem smisla sredi prelomov dvajsetega stoletja v Evropi.
Oba avtorja izhajata iz obmejnega prostora Srednje in Jugovzhodne Evrope — kulturne pokrajine, zaznamovane s spreminjajočimi se imperiji, jeziki in ideologijami. Knjiga ju umešča v to interkulturno geografijo ter razkriva, kako njuna pesniška imaginacija presega politične delitve njunega časa. Šop in Strniša, ki sta ustvarjala v senci vojne, izgnanstva, cenzure in duhovne deziluzije, sta osebno in kolektivno travmo preoblikovala v metafizično vizijo. Njuna dela utelešajo dialog med končnim človeškim stanjem in neskončnim obzorjem bivanja ter oblikujejo poetiko, ki združuje eksistencialno globino in zgodovinsko zavest.
Raziskava presega okvire konvencionalne literarne kritike in oba avtorja obravnava v večkulturnem in večjezičnem kontekstu, pri čemer sledi presečiščem slovanskih, sredozemskih in širših evropskih tradicij. Pokaže, kako njuna pisava vstopa v dialog z različnimi civilizacijskimi dediščinami — krščansko, klasično, mistično in humanistično — ter kako prav ta raznolikost soustvarja specifičen srednjeevropski humanizem, hkrati lokalen in univerzalen. S prepletanjem primerjalne besedilne analize, filozofske refleksije in simbolne interpretacije dr. Premk Bogataj razkriva, kako literatura postane zrcalo zgodovinske zavesti in nosilka duhovne odpornosti.
V metodološkem jedru raziskave stoji perennialistična miselna šola (Guénon, Schuon, Nasr, Coomaraswamy), katere metafizični uvidi niso uporabljeni dogmatično, temveč kot hermenevtični most med svetovnimi tradicijami. V tem okviru se Šopova in Strniševa dela pokažejo kot literarna odgovora na krizo modernosti — sveta, v katerem tehnološki napredek sovpada z duhovno erozijo. Študija njuno umetnost razume kot gesto ponovne sakralizacije, kjer pesniški jezik deluje kot dejanje spominjanja: obnavljanje svetega merila v razčaranem času.
Knjiga je strukturirana v štiri osrednja poglavja. Najprej predstavi zgodovinski in intelektualni kontekst obeh avtorjev, nato razišče njun skupni metafizični besednjak in kritični odnos do »civilizacije stroja«. Slednja poglavja razvijajo teoretski in interpretativni aparat perennialistične miselne šole ter se zaključijo s sintezno interpretacijo njunih pesniških univerzumov kot simbolnih kartografij padca in vrnitve, izgube in prenove. V tej dialektiki je sestop v materialno in časno izkušnjo neločljivo povezan z vzponom proti transcendenci — idejo, ki odmeva v mističnih tradicijah različnih religij in kultur.