Od mita do kvantne fizike je svetloba spremljala človekovo iskanje pomena. V tem eseju Eva Premk Bogataj raziskuje svetlobo kot most med poezijo in znanostjo, med tehnologijo in zavestjo. Skozi umetnost, fiziko in etiko zaznavanja razkriva, da svetloba ni le pojav, temveč jezik med vidnim in nevidnim.

Od Luzernskega leva do algoritmov se človek še vedno sprašuje o smislu onkraj izračuna. Esej razmišlja, kako tehnologija zrcali starodavno željo, da bi nevidno postalo vidno – in kako prava inteligenca ne nadomešča pomena, temveč se ga spominja.

V dobi umetne inteligence tvegamo, da izgubimo navpično dimenzijo smisla – most med končnim in neskončnim. Eva Premk Bogataj raziskuje, kako lahko umetnost, znanost in etika povrnejo globino človeški inteligenci. Od luzernskega mostu do mostov jezika in zavesti nas ta razmislek vabi k ponovnemu prebujanju zavesti, občudovanja in odgovornosti v digitalni dobi.